Prvi korak po diagnozi bolezni parodonta je začetna parodontalna terapija, ki obsega:
Navodila o vzdrževanju ustne higiene – tehniki ščetkanja, vrsti ščetke, pomožnih sredstvih (zobna nitka, interdentalne ščetke, ustne vodice, zobna prha in podobno)
Čiščenje in poliranje zob nad in pod mehkim tkivom, s čimer se zmanjša količina bakterij v parodontnem žepku
Strganje in poliranje površine korenine pod nivojem mehkega tkiva – kiretaža
Poseg strganja in poliranja, ki vključuje odstranjevanje zobnega kamna, bakterijskega plaka, bakterijskih toksinov, obolelega tkiva na površini korenine zoba in okolico žepa obolelega mehkega tkiva
Naštete nekirurške posege opravimo z ročnimi in strojnimi inštrumenti pod lokalno anestezijo ob enem ali več obiskih, dokler niso korenine zob čiste bakterijskih oblog in njihovih številnih produktov.
Z odstranitvijo oblog zaustavimo uničevanje tkiva in zmanjšamo globino žepka. V plitvih žepkih ni tako dobrih pogojev za rast bakterij, kar privede do izboljšanja zdravja v parodontu.
Rezultate terapije lahko najbolj zgodaj ocenimo po 6 do 8 tednih. Takrat se odločimo, ali bodo zadostovali kontrolni pregledi (faza vdrževanja) ali pa bo potreben dodaten kirurški poseg kot je regeneracija kosti ali odstranitev žepka.
V zobozdravstvenem centru Orto-Nova vse posege parodontalne kirurgije opravljamo z minimalno invazivnimi metodami ter z minimalnimi pooperativnimi težavami.
Kirurške posege opravljamo v dogovoru s pacientom in v skladu z načrtom terapije.
Vključujejo lahko:
zmanjšanje parodontalnih žepkov
regeneracijo tkiva in kosti
preoblikovanje dlesni (gingive)
podaljšanje krone zoba
presaditve vezivnega tkiva in kosti
Po zdravljenju je ključnega pomena, da pacient vzdržuje kakovostno ustno higieno ter opravlja redne preglede v našem zobozdravstvenem centru.
Kaj prispeva k razvoju bolezni?
Kajenje – Ali veste, da je kajenje eden od pomembnejših dejavnikov za razvoj parodontitisa? Raziskave kažejo, da imajo kadilci do trikrat večjo možnost za razvoj parodontitisa kot nekadilci
Genetika – Raziskave kažejo, da ima 30% populacije gensko predispozicijo za razvoj parodontalnih bolezni. Kljub odlični ustni higieni imajo osebe s takšno gensko predispozicijo šestkrat večjo verjetnost za razvoj parodontitisa
Hormonske spremembe in terapije – Pri hormonskih spremembah v puberteti ali ob nosečnosti ter pri uporabi hormonske terapije lahko pride do sprememb na določenih tkivih – tudi mehkih tkivih v ustni votlini
Stres
Stiskanje in škrtanje z zobmi